Zgodba o hišici, kjer domuje srčnost

Res nisem navdušena nad amerikanizacijo, a kot se zdi, je to še vedno samo moj problem.
»Mami, samo verjeti moraš, pa bo,« me še tolaži Nana. V zanosu drug drugemu dopolnjujejo stavke, kaj vse bi letos velikonočni zajček lahko prinesel, kam bi skril čokoladne pirhke, kje bi lahko iskali njegove sledi.Zavijem z očmi. V moje misli prideta dva stavka, prvi je: »Joj, res se moram odvaditi zavijati z očmi,« in takoj drugi: »Pa kje pri vzgoji sem ga tako polomila.« 
Potem pa se spomnim na čudovito slikanico Zajčkova hišica in oznanim: »Letos bomo gostili doma drugega zajčka. Takega, ki nas bo vse nekaj naučil. Kaj je največje darilo.«

V resnici starejša dva nista pričakovala rešitve v obliki knjige s sporočilom, najmlajši pa je na mojo srečo še vedno veseli malček in je navdušen zapel: »Ja, mami.«

»Spoznali bomo zajčka,« malo navijaško začnem. »Pravzaprav to ni zgodba samo o zajčku, ampak je zgodba tudi o žabici.« Mali že oponaša žabo, kar sproži neki trzljaj od nasmeha tudi pri skoraj devetletniku, kar (danes še) pomeni, da so normativi, kaj se spodobi za ameriškega velikonočnega zajčka, precej zamajani.

»Zajčkova hišica, Anja Štefan, Hana Stupica,« začnemo glasno brati. »Živel je zajček, imel je hišico in ta hišica je stala čisto ob potoku. To je bilo dobro – kajti zajček je rad vrtnaril in vsak vrtnar ve, da je vodo dobro imeti blizu.«
Nana je navdušena nad našim velikonočnim zajčkom. Še hišico in vrtiček ima. In ljubko in čutečo zgodbo. Zgodbo o tem, kako se čisto vsak izmed nas lahko znajde v stiski in kako dobro je, če si pomagamo, ko se breme dneva zdi pretežko. S kakšno dobrosrčnostjo so pomagale živali malemu zajčku, ko mu je nevihta uničila domek.
Pesmica za pogum, prijateljstvo, srčnost, ljubeznivost, človečnost – to so tista največja darila, ki nam jih noben velikonočni zajček ne more prinesti. Naj nas sporočilo zgodbe o zajčkovi hišici nagovori in opogumi za praznične dni, ki prihajajo. In za dni po tem.